Kdo je rekel radar?

Jaz se opravičujem. Ampak meni je vse to malo hecno. Ne razumite me narobe. Nič kaj se ne bom smejala, ko bom domov dobila položnico, ker sem itak vozila preko dovoljene hitrosti. Lepo vas prosim, kdo se pa vozi 50 km/h po Meljski cesti?!  Noooo... Res zanimivo se mi zdi, kako nas take stvari povežejo. Kar naenkrat je glavna tema VSEH pogovorov zgolj to kak kreten je F. Kangler  Ja rekla sem, da je Franca pravi šerif. Zdaj pa naj te besede na svoje radarje obesi. Cel teden že vsi kujejo diabolične načrte, kako sabotirati te presnete radarje. Na Facebooku dobim dnevno 3456 povabil v skupino: »Franc Kangler naj odstopi kot župan.«  Še na kavi nimam miru in sem zaradi jakosti pogovora za sosedno mizo,  primorana poslušati kako 2 stara strica, ki že gotovo slabo desetletje ne vozita, pametujeta o najnovejši mariborski pridobitvi, ličnih radarjih in kako je to prav, da se bodo mladi vsaj naučili voziti. Neeee..Tega niti ne bom komentirala. 

Mislim, da smo o teh radarjih do zdaj že slišali res vse. Prvi dan nas je nabasalo kakih 10.000 Bojda ne bo kazni. Zgolj opozorila. Zdaj če malo računam. 10.000 opozoril. To je treba stiskat, pa poštnina. Pa seveda je treba plačati pošti, pa nekomu, ki bo te zadeve pakiral in nato raznosil. Noooo...Saj mogoče bo še kdo iz Zavoda dobil delo?! Ahhh, komu lažem. Spet se bo zaposlil kak bratranec od bratranca iz drugega kolena familije Kangler. Na tem mestu se  resno sprašujem o smiselnosti vsega. Itak vse skupaj smrdi po neki kuhinji. Mogoče bi moral biti moj podnaslov »Francova kuhinja išče šefa«, pa je itak tudi to nesmiselno. Povsem jasno se ve, kdo je za zadevo in v kateri lonec ko kanilo največ proračunske juhe. Žalostno se mi zdi, da so zadeve sploh prišle daleč. 

Sprašujem se, zakaj ljudje nismo tako udarili po mizi, ko so se pričeli določeni vladni ukrepi. Ko se je ukinila brezplačna malica in brezplačni vrtec za drugega otroka. Jaz nimam otrok, vem pa kako presneto težko vzdržuje svoja dva otroka moja sestra. Otroku pač ne moreš reči, veš danes ne bo kosila, ker ga ne moremo plačati. Štipendij ni. Znižali pa naj bi tudi višine subvencij za bivanje študentov. Za nameček bodo mlade družine še težje prišle do stanovanj, saj se v letu 2012 naj ne bi izvedel razpis nacionalne stanovanjske sheme, od leta 2012 naprej pa bi se ukinila subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, je zapisano v predlogih vlade. Moram še res kaj dodati?! Sprašujem se kje so bili vsi protestniki tukaj? Nooo... Saj so se ljudje pritoževali ob vseh ukrepih. Pa je šel kdo dejansko kake svečke prižigat? Ustanovil 35689x skupino? Se kdo vpraša, kako sedaj preživijo vsi dijaki brez štipendij? Če bi zadevo uvedli v mojih časih bi jaz presneto težko končala srednjo šolo. Ali pa kako preživijo vsi upokojenci z bornimi 600 euri penzije. In to sedaj, ko prihaja zima in je potrebno preživeti kurilno sezono? ? Mlade družine?  ...

Sprašujem se sedaj, kje smo vsi? Kdo je sedaj glasen? To so stvari ob katerih bi morali VSI stopiti skupaj. Se povezati. Dihati kot eno. Žalosti me vso bedasto zažiganje radarjev. Kaj si res mečemo pesek v oči, da bo neko nasilje karkoli rešilo in da konec koncev ne bomo rabili mi  plačati povzročene škode.  Lepo vas prosim. Dajmo energijo vložiti v stvari, ki so res pomembne.  Naš mariborski projekt je ocenjen  na 29.953.776,10 EUR. Hmmm...kar dosti evrčkov. Za kazni, ki jih ljudje ob tako nizkih plačah, tako ali tako ne bodo zmogli plačati. Začaran krog, ki bo še enkrat znova zredil svinje. Se opravičujem šparavčke tistih pri koritu. Dragi Franci in vsi ostali župani, kaj če bi se enkrat za spremembo sprehodili čez mesto, ki mu »vladate«. Ne samo čez vse »fency šmenci« ulice in drage restavracije. Čez kak park, kjer že leta spijo isti brezdomci. Čez železniške postaje, kjer se je vonj urina vgrizel v ploščice in še kar smrdi po socializmu. Pojdite v šole in poglejte slabo oblečene otroke in jim recite, da danes ne bo kosila, ker vaše mesto potrebuje še eno nesmiselno pridobitev. Obiščite kakega starostnika, ki so ga svojci vzeli iz doma, ker ne morejo več plačati oskrbe. Na žuljavih rokah svojcev poglejte, kako je rezati od posušenega hleba. Potem pa le spijte kavo pri kakem študentu, ki kelnari ker si ne more plačati študija in dostojnega življenja. Priporočam, da si jo sladkate, ker bo presneto grenka. Morda pa na sprehodu še obiščete kako veliko družino, ki z velikimi očmi čaka na boljše čase. Verjamem, da če bi kdaj odgrnili svoje zavese bi bila slika povsem drugačna. 

Prosim ne mi več pošiljati prošenj na Facebooku za odstop Franca Kanglerja ali pa za kako množično prižiganje sveč za te presnete radarje. Jaz bom danes šla spraznit svojo (itak) prepolno omaro. Oprala bom bunde in pogledala kaj od vseh stvari lahko podarim. In namesto na množični protest bom odšla do Rdečega križa ali pa prvega, ki mu bom lahko pomagala. Ne bo, veliko bo pa več kot brezciljno nabijanje kako je vse nepravično. 

Dve črki..NE

Zdravo...jaz sem Anjuška in sem nagnjena k deloholizmu. Zdaj pa vsi v en glas... Zdraaaavo Anjuška. Ne vem sicer (točno) kdaj so se začeli kazati prvi zametki tega mojega nagnjenja. Ali je to bilo v osnovni šoli, ko sem si uspela na glavo nabasati 101 obšolsko dejavnost. Zjutraj dodatni pouk. Vsega razen matematike. Popoldan pa vsak dan en ustvarjalni krožek. Polno sem bila zaposlena od ponedeljka do nedelje. Ali pa je moj nabit tempo, preprosto povezan z vsem viškom energije. 

V sredo sem se zavedla, da sem res zaposlena. Nee...Nisem doživela vse nebeškega razsvetljenja. Bolj mini  trenutek resnice. Cel dan sem bila v gneči. Služba. Pa maili in telefon, ki kar ni želel utihniti. Po službi fitnes. Iz fitnesa domov, hitro pod tuš in nato na dogovorjeno pijačo. Recimo, da mi je kar dobro uspevalo. Stuširana sem sedela za računalnikom. 20 minut do dogovorjenega zmenka. Če bi me kdo lahko videl, bi se verjetno valjal od smeha. Zavita v nek kvazi primerek kopalnega plašča. Za računalnikom. V levi roki sušilec za lase. Z desno roko pa sem še odgovarjala na maile. Recimo, da bi mi moj delovni model še nekako šel skozi, če mi v tistem ne bi zazvonil telefon. Že zvonjenje me je rahlo znerviralo. Izklopim fen in dvignem. Na drugi strani pa prijateljica, ki kliče če bi danes imela kaj časa, da bi ji pobarvala lase. Jutri naj bi imela razgovor za novo službo in želi biti reprezentativna. Povem ji, da ne bo šlo in da mi je res žal. Odložim in pričnem dalje sušiti lase. V moji glavi pa se oglasi nek tihi glasek, ki je začel mlet: »Nooo pa saj res ne gre skozi. Nisi ji mogla sedaj pomagati. Nimaš časa.«  In njemu se pridruži še eden, ki z malo globljim tonom govori: » Anjuška  ne pomeni ne. Kdaj se boš res naučila reči ne?! In zakaj pri hudiču imaš sedaj malo slabo vest? Kaj je s tabo?!«. Seveda zmaga drugi. Res nisem mogla. Stara Anjuška bi verjetno še ta opravek nekam stišala. Me je pa to spomnila, da je težje reči ne, kot da. 

Preden se obesite na mojo štorijo, se spomnite kolikokrat sami niste rekli ne in ste se nato tepli po glavi? Nikoli? Kaj res? Kaj pa takrat...Ko vas je sodelavka prosila, da še nekaj naredite namesto nje. In ji niste rekli ne, ker se ji seveda niste želeli zameriti. Nato pa ste v petek delali kot bedak in se tolkli po glavi. Ali pa takrat, ko vas je tašča (spet) prepričala v nekaj, kar niste želeli. Vse situacije, ko ste šli nekam čeprav vam ni bilo. Ali pa, ko ste na primer nekomu nekaj posodili in  ste že vnaprej vedeli, da se ne bo izšlo. Kolikokrat so vas otroci zavrteli okrog prsta, ker niste udarili po mizi in rekli ne. Sem sodijo vsi trenutki, ko ste šli preko sebe in to nato jasno in glasno obžalovali. Noooo... Verjamem, da se nam je že vsem zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili.  Na koncu pa smo bili samo jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa je ostal občutek krivde, ker tega nismo naredili. 

Kar nekaj časa sem rabila (in še zmeraj se učim), da sem razvozlala ali pa vsaj malo bolje razumela problem in globino tega, da včasih ne znam reči ne. Ali pa da vsaj besedice »Ne«, ne  uporabljam (vedno) pravilno. Opazila sem namreč, da gre enim prav dobro gre z jezika. In ob uporabi teh dveh črk, nimajo niti malo slabe vesti ali kakršnih koli pomislekov. Rečejo jasno in glasno NE. Seveda ne bi bila to jaz, če se ne bi želela dokopati do srčike zadeve. In če sklepam po sebi in drugih s(m)o ljudje, ki drugim ne znajo odreči usluge, po navadi pridni, pretirano ustrežljivi in prizadevni. Za vsako ceno skušajo ustreči in ugajati, da bi dobili pohvalo in sprejemanje. Kaj o njih mislijo drugi, je njihova velika skrb. Pri tem velikokrat pozabijo nase in se privedejo do neusmiljenega stanja, ko jih izkoriščajo doma in v službi, ko izgubijo zaupanje vase in končajo popolnoma izčrpani ter izgoreli. Ljudje, ki ne znajo reči ne, navadno sebe in svojo vrednost doživljajo izključno prek drugih. Ustreči drugim zanje pomeni potrditev lastne vrednosti, kajti nezavedno pričakujejo, da bodo na tak način prišli do ljubezni in spoštovanja.

Neeeee...Nisem sama šla čez vse te faze. Čez veliko večino pa. Čez vse trenutke, ko sem bila tako utrujena, da se mi je zdelo, da sem pomagala vsem, le sebi ne. Šla sem čez vse zgodbe, ko sem se počutila razgaljeno, raztrgano in izgorelo. Čez trenutke, ko sem potrebovala take potrditev, da sem se počutila ljubljeno. Čez vsa razočaranja, ko nisem dobila pričakovanega odziva od drugih in sem bila zato razočarana. Če si ti do nekoga dober, pričakuješ enako, kajne?! Šla sem čez veliko hribčkov. In ovinkov, ki so me konkretno vrgli iz poti. Hmmm... Potem pa prideš do točke NE. Ne iz danes na jutri. Do tja te  pripelje zavedanje, da tako ne gre več. Opaziš da se vrtiš v začaranem krogu. Povsod se na primer začnejo kopičiti  naloge. Več ko človek naredi, več se od njega pričakuje. Bolj ko se trudiš, več delaš. Pohvala pa pride ali ne. Gre za eno veliko prizadevanje, dokazovanje, potrjevanje. Ja... Tako se človek zlepa ali zgrda nauči reči NE. Ko ti je enkrat dovolj. Ko te izkušnje in v najslabšem primeru zdravje pripeljejo do tega, da rečeš ne. Jasno. NE.

Z asertivnim (o.a. beseda  pomeni sintezo odločnosti in empatije) vedenjem se ne rodimo. Postaviti se zase in ohraniti dostojanstvo sogovornika je umetnost, ki se je učimo celo življenje. Jaz sem iskreno zdaj nekje na pol poti. Še zmeraj zakopana v obilico dela. Pa mogoče ne zato, ker ne bi znala reči ne, bolj zato ker sem taka. Rabim tisti »žvunk«. Se pa učim reči ne, ko ne gre. Kadar nekaj ne želim. Ko enostavno nimam časa. Ali pa, ko je to preprosto skregano z mojimi načeli. Naučila sem se razlikovati med zavrnitvijo človeka in zavrnitvijo njegove prošnje. Sedaj bolj poslušam sebe. Svoje telo. Včasih tudi izklopim. Večinoma mi uspeva brez slabe vesti. Vsake toliko se mi še zmeraj vklopi kaka kontrolna lučka. Gre pa na bolje. Da pa zaključim s svojo »sredino štorijo«, ki lepo povzame vse. Kolegica je seveda z lahkoto našla nekoga, ki jo je pobarval. Službe sicer ni dobila. Vse se je dobro izšlo. Ni bila užaljena, da jaz nisem mogla, jaz pa nisem že 105-ič šla preko sebe.  Konec dober, vse dobro. Kaj naj rečem...Dve črki...NE. Jasno in glasno. 

Foto: via Pinterest 

Vse...ali nič

Poslušala sem jo in si nisem si mogla izbiti iz glave misli, da skuša biti močna. Zame. Zase. Ne pokazati čustev in tega, da se je že zdavnaj zrušila. Če bi to izrekla bi pomenilo, da je res. Poslušala sem jo. In se trudila ne eksplodirati. Njena bolečina se je v meni mešala z jezo. Besede so se sestavljale. Druga za drugo so odmevale v meni in me spominjale nase pred dobrim letom. Spomnila sem se, kako sem bila sama na tleh. Nemočna in ranjena. Spomini so kljuvali. Njene besede so bile malo moje. Samo glas je bil drug. Tako hudo mi je bilo, ko je pripovedovala. 101 razlaga in izgovor zakaj ne gre. Tudi jaz sem slišala vse. Pomislila sem, da bi ji tako rada odvzela to bolečino. Pa vem, da ne gre. Pripovedovala je naprej. Vzdih in zaskrbljen izdih. Zadrževala sem se, da ne bi pametovala in dajala praznih besed. Svojo pripoved je zaključila z stavkom, da je sama kriva. Da se je preveč veselila. In da drugič, ko ji bo nekaj obljubil bo počakala in ne dovolila, da v njej vzbrsti upanje. Tako me je zapekel ta stavek. Kolikokrat sem nekoč sama pomislila na to?!

Ljubezen. Hmmmm...Nekje davno nazaj sem nehala verjeti v epsko ljubezen o gospodu Popolnem. Ljubezen zame ni med in mleko in obljuba sijoče prihodnosti. Prav tako ni rešitev za osebnostne krize in velike čustvene primanjkljaje  Ljubezen je podelitev dveh, ki si želite skupaj na pot. Temelji na medosebnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medsebojnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Seveda na zdravem temelju sožitja in poštenega odnosa. Ljubiti pomeni sanjati z odprtimi očmi. In nekaj najlepšega je topel občutek, ki se ti razlije po trebuhu ko se veseliš. Pričakuješ. Zaupanje in varnost. Zanesljivost. Ljubezen je darilo, ki ga svobodno podarimo. In pri tem ni nobenega pritiska, ni manipulacije, ni lakomnosti in ni prikritega motiva. In če sem se kaj naučila je, da ko smo prepričani v nekaj smo zmožni premikati gore. Ljubezen nam, da neko »Samsonsko« nadnaravno  moč. Ne obstaja klasično pojmovanje časa. Utrujenosti. Vse se da.  Če se seveda hoče. To me je naučil nekdo, ki mi je pokazal, da je vse mogoče. Da kdor hoče, bo našel način. Kdor pa ne, pa bo našel pameten izgovor. In zato mi je tako hudo, ko poslušam 1000001 opravičilo, zakaj ne. Kako čas ni pravi. Pa on ni pripravljen. Potem pa je tukaj še kopica t.i. ovir, ki naj bi stale na njuni poti. Vsa čustvena prtljaga in ostale bedarije. 

Dobro leto( in še malo nazaj) nazaj bi verjetno tudi jaz  rekla nekaj podobnega kot ona. Verjela in poslušala še en nov izgovor, ki je iz enega koraka naprej, naredil dva nazaj. Dovolila, da se še enkrat zlažem sama sebi. Se delala, da sem bolj močna kot sem. Dovolila, da greva neko srednjo pot. Ne skupaj. Ne narazen. Ne naprej in ne prav nazaj. Takrat me je ona poslušala in stala ob strani. Bila močna za obe. Slišala sem vse kar mi je govorila. Samo srce ni hotelo razumeti. Srce se je moralo samo sestaviti in spoznati, da je preveč dragoceno, da bi se dajalo po delcih. Spomniti sem se morala, da sem punca za oženit. Iskrena. Dobra. Poštena. Preprosta. Da imam preveč za dati, da bi dajala to nekomu, ki ni tega vreden. Da si želim vse ali nič. In si zaslužim samo najboljše in da na manj ne pristanem. In  ko sem 1x spet to videla so se mi vse zgodbe in veliki izgovori ter razlogi zdeli zmeraj manjši.  Na koncu so se razblinili v velik nič. In z njimi on. In vse kar lahko jaz danes naredim, da jo poslušam. Stojim ob strani. Čeprav me ima resno, da bi vzela nek velik kol in ga z njim natreskala. Pa ne morem. Kot ne morem odvzeti njene bolečine. Se odločiti namesto nje. Niti izmiti njenih solz.  Moja zgodba me lahko samo spomni, da vse v življenju rabi svoj čas. In da je v ljubezni res vedno samo...Vse ali nič. 

Foto: Anjuška I. & Tim

FakOff nalepka ©

Ljudje smo različni. To je 1 x 1. Medtem, ko nekaterim hitro zavre in vrže pokrov dol, pri meni traja. Zato lahko krivim svojo vero v ultimativno dobro v vsakem človeku. Velikansko sprejemanje in dajanje druge priložnosti (berite in še tretje, četrte,..). Ali pa lahko vse skupaj zgolj pripišem nekemu mazohističnemu mini mučenju. Jaz vztrajam. In vztrajam. Pustim. Čakam.  Potem pa mi na neki točki, ki je običajno točka brez povratka, enostavno preklopi. Osebek, ki je vzrok premlevanja, na tisti točki dobi t.i. »FakOff nalepko«. Obliž, ki je opisu in lastnostih, najbližji veliki tetovaži sredi čela. Tako vidni in opazni, da jo je praktično nemogoče zgrešiti, kaj šele odstraniti. Barva je tako super kulska, da se celo sveti v temi
.
Mislim, da sem prvo uradno »FakOff nalepko«  prilepila nekomu, ko enostavno nisem mogla lepše povedati, kaj si mislim o vsej stvari. Najin scenarij je šel nekaj v tem smislu. Sicer precej nenavadno, se spoznata dva. Recimo, da z podobnimi interesi. Dobro se razumeta. In ko se stvari pričnejo postavljati na svoje mesto in situacija jasno izrisovati, sledi velik pogovor.  Kaj pa midva? Kaj se greva? Kam vodi to? V žaru pogovora, osebek 1 reče osebku 2, da je trenutno v taki situaciji, da zaradi službe in začrtane poslovne poti, ne more sprejemati prevelikih kompromisov. Osebek 2, da jasno vedeti osebku 1, da potem takem ne bo šlo naprej, saj si slednji ne želi zgolj nekega odnosa »prijatelja z bonitetami«. Osebek 1 zagotovi, da v njunem primeru ne gre (zgolj) zato. In nato se osebek 1 sploh ne javi več. Osebek 1 v tem trenutku (še) ni dobil slavne »FakOff nalepke«. Čeprav bi jo upravičeno lahko. Nalepko si je prislužil čez nekaj mesecev, ko se je galantno pojavil v življenju osebka 2. Slednjega je povabil na kavo. Osebek se je odzval iz čiste radovednosti in mogoče majhnega občudovanja samozavesti osebka 1. Moraš imeti jajca, da povabiš osebek 2, na kavo po vsem tem, ko jasno veš da se ti lahko zgodi, da te slednji kastrira. Kratko malo  osebek 2 je želel slišati kaj ima osebek 1 povedati. Le ta je svoj govor začel nekaj v smislu  da je pa on sedaj dosegel svoj poslovni vrh. V dokaz je ponujal izpis bonitetne ocene njegovega podjetja. Pustimo ob strani, da mu je osebek 2 že takrat želel odtrgati glavo. FakOff nalepko si je pridobil, ko je vztrajno zatrjeval, kako naj osebek 2 dobro premisli. Saj je on  zelo dobra naložba. In če bo osebek 2 pameten, bo v njem prepoznal inteligentni parat. In da je vse skupaj zelo podobno situaciji prodaje Telekoma (o.a. uporabljena je bila dejansko ta primerjava). Potrebno je vedeti, kdaj so delnice na vrhuncu in cena najvišja, ker drugače se ti zgodi, da prodaš pod ceno. Blizu nalepke je bil, ko je osebek 1 vztrajno uporabljal dvojino. In midva to, midva ono in bil 1000%, da mu bo osebek padel v naročje. Ker si je on tako zamislil in so mu do sedaj stvari šle precej premočrtno. Nop. Ne bo šlo... FakOff nalepko je osebek dobil, ko si dejansko ni dal dopovedati, da iz te moke ne bo kruha. In, da je on  zamudil najvišjo vrednost. Nalepka je priletela tako trdno in jasno, da  mu je zalepila tudi usta. Če pomislim jo je še lepo odnesel. Lahko bi naredila punčko iz njega.

Za FakOff nalepko so situacije, ko vam nekdo prodaja poceni izgovore v smislu: Oprosti tako gnečo imam, da niti do telefona nisem prišel. V službi pa uspe objaviti 234 novih FB statusov. Ali pa vse tiste situacije, ko je nekdo po telefonu ali kakem socialnem omrežju glasen in neverjetno pogumen. Daje tak občutek, da je najmanj Casanova in da imaš ti mala čisto srečo, da ga ni sedaj tukaj, ker bi te najmanj... Potem pa v živo odpove. Ali se sploh ne pojavi. Na kratko, pes, ki laja,... Za nalepko so tudi vsi izgovori v smislu sem trenutno v iskanju samega sebe, kar zgleda tako, da se osebek nato sprehaja z vročo osebno terapevtko.  Za nalepko je prav gotovo vso nategovanje časa in zatrjevanje, da se bo nekaj spremenilo, a sedaj je trenutno toliko faktorjev, ki preprečujejo to. Potem so tukaj vse situacije, ko je prisotna velika neiskrenost, manipulacija, emocionalna zloraba, nedoraslo obnašanje. Majhne, bele laži, ki se kopičijo in kopičijo, obljube (drugih in tistih, sami sebi), ki nikoli ne postanejo resničnost, ipd. Težko je pravzaprav opredeliti kaj vse zajema »FakOff nalepka«. Ta  je tako osebno obarvana, da lahko povsem variira. V glavnem gre za vse točke, ko vam enostavno srce, um in še neka višja sila (in ostala polovica  vesolja) govori: Daj no, kaj res?! Kako dolgo še? Zresni se. Ni vredno! In potem se zgodi. V vas naredi klik. In roka sama poseže po nalepki. Bummm in treeeesk. Pripopate jo na glavo nekoga oz.nečesa.

Hmmmm... Vsak imam svoj prag tolerance, ki mu določa kako dolgo, oziroma do katere meje bo prenašal zadeve. Ali po domače, kdaj se bo pričel dreti, živčkat, nekomu jasno rekel ne! In ga postavil na realna tla. Nalepke gor ali dol. Ne rabite nekomu reči, da ima FakOff nalepko. Lastnik le te, jo začuti podobno kot uboga krava, pečat po ožigosanju. In vi veste, da je to to.  Točka brez povratka. No....Mogoče se lahko popravi oziroma malce izmije nalepko. Samo presneto težko. Močno priporočam,da se izognete situacijam, ki bi vas pripeljale do lastništva FakOff nalepke.

P.s. In če se sedaj ob branju teh stavkov sprašujete ali imate FakOff nalepko, jo najverjetneje imate. Že veste zakaj :)

__________________________________________________________

*FakOff nalepka -e ž (ẹ̑) nalepka, etiketa, čustvena tetovaža, opis za posebne situacije, ki izražajo močno negacijo situacije, dejanja ali osebka, ki nalepko prejema. 

Kako preživeti krizo v treh korakih ?!

Da je v zraku res čutiti krizo, mi je postalo jasno oni dan, ko sem se po celodnevnem delu na sejmu v Celovcu, sestradana usedla na sendvič v en mali lokal. Prijazen prodajalec/šef/lastnik/vljuden Turk mi je prav očetovsko prijazno, naredil tak Vegi/ekstra zelenjavni/vseNoterMix sendvič. In jaz ne bi bila jaz, če se ne bi konkretno začvekala. O tem in onem. V žaru pogovora, me stric Turk povsem resno pogleda in vpraša: » Ti, kaj pa je s tem vašim J.J-em?  Kaj on je resen? Mislim, kam vse to vodi?« Ogorčen se je obrnil k enemu gostu, ki je mirno žvekal svoj kebap, in mu (boljše, kot bi mu jaz) v pičlih 6 minutah razložil stanje naše male državice. Sama nisem vedela ali naj bom ponosna, da tudi drugod poznajo dogajanje pri nas ali naj se skrijem pod mizo.

Recesija grobo pomeni  nazadovanje, oziroma upadanje gospodarske dejavnosti. Z vseh strani nam šepetajo, da je razlogov za krizo več. Vsi imajo pa skupen vzrok. Kapital. Ali po domače: Malo denarja, malo muzike. Ali tako kot pri Monopoliju. Tam se kupuje, najema, prodaja. Ko nimaš več denarja, si ga sposodiš v banki. Še malo, še malo več, največ …, Preko svojih sposobnosti. Potem začneš prodajati parcele. Če so na njih tovarne z delavci, prodaš ali enostavno zapreš tudi njih. Preden jih zapreš, si v imenu recesije izplačaš visoko nagrado. Kaj se zgodi z malimi pajacki, nikogar ne zanima. Ostanejo tam in so izgubljeni. Bodo že. Kriza je smešna gospa. Je stanje visoke kaotičnosti in negotovosti. In sedaj razmere zbujajo strah in prepričanje, da se je vse šele začelo in se zagotovo ne bo dobro končalo. Poznam cel kup ljudi, ki obupano čakajo  na boljše čase. Jamrajo in negodujejo nad sistemom. Državo. Pomanjkanje služb. In magično rešitev, ki jo bo prinesla nova vlada. Jaaaa...In potem bo svizec zavil čokolado. Ali to počnejo veverice? Kakorkoli. Da človek preživi krizo mora osvojiti 3 stvari. Svaštarjenje. Distanco do določenih novic. In nalezljiv optimizem. 

1.) Svaštarjenje, še sama ne vem kje točno sem pobrala ta izraz. Najverjetneje med zlaganjem in predalčkanjem svojega delovnega opusa.  Pomeni pa vse. Tuttifrutti in še tisto nekaj malega za povrhu. Na primer, kako opisati delovne izkušnje nekoga, recimo na primer ene Anjuške. Vsaka podobnost z avtorico je povsem namerna in očitna. Naš osebek je v svoji karieri že: kelnaril, delal kot čistilka, stregel v italijanski restavraciji, bil akviziter, varuška, animatorka, prevajalka, promotorka, prodajalka oblek, čevljev, tržnica, inštruktorica, delal v biroju, pisal članke, uff...pa še verjetno smo kaj pozabili. Torej. Na črto lahko napišete. Osebek je do sedaj Svaštaril. Kar pomeni, da mu tudi v t.i. kriznem času ne bo problem poprijeti za kakršno koli delo. Ali... Predstavljajte si, da bi naš osebek ne bi bil takšen. Potem bi lahko doma čakal, da se zanj v enem biroju sprosti dobro plačano delovno mesto, ki mu bo omogočalo dostojno preživetje in razvijanje kreativnosti. Do tedaj pa bo naš subjekt živel od vode in ljubezni. Velika prednost uporabnikov t.i. metode Svaštarjenja je ta, da so njeni uporabniki že navajeni na manj medene čase in so pogosti doživljali krize. In je zanje še ena »velika«kriza zgolj prehodno obdobje. Toplo vam polagam na srce, da za osvojitev tehnike Svaštarjenje ne potrebujete posebnega predznanja. Pač pa veliko mero »delodiša«.

2.) Še ena prav tako preverjena, domača metoda, ki se je razvila v Anjuškini kuhinji je selektivno spremljanje novic. Kar ne pomeni, da vsakič, ko zaslišim poročila izklopim radijo ali tečem ugasniti TV. Preprosto ne kradem sebi živcev z iskanjem in vpijanjem slabih novic in ne pristajam na strašenje in pumpanje z negativo. In verjemite, da sem tako ali drugače na tekočem. Prav prijetno je, ko ne prebereš vsak dan: vse je slabo, plače padajo, kriza je vsak dan večja, politiki nimajo srca, bencin bo kmalu vreden več kot zlato... In predvsem ne nasedaš vsem teorijam zarote. Ali, če še bolj poenostavim. Tankat bom tako ali drugače mogla. Tudi delat bo treba. Če se Janša premalo smeji in Pahor preveč, spet meni dolgoročno ne pomaga prav veliko. In če že danes  ne spim, ker so mi   povedali, da je v zraku velika »pizdarija« si nisem naredila ravno velike usluge, kajne?!

3.) Zadnje in skorajda naj pomembnejše v času krize: NE PANIČARITE. Se spomnite kolikokrat se vam je kot otroku zdelo, da bo konec sveta? Pa ga ni bilo? No tudi sedaj ga ne bo. Se bo že obrnilo. Ker se mora. Mogoče ne znam boljše razložiti. Je treba biti optimist. Slednje pa je znanstveno dokazano. Mogoče vas kriza, kot kriza ne bo spravila na oni svet. Lahko pa vas negativnost. Zato se nasmejte. Bojda optimisti živijo dlje. Mogoče nam uspe živeti tako dolgo, da se bomo na koncu smejali vsemu temu. Življenje na dolgi rok poskrbi, da dobro zmaga. Vedno.

Kakorkoli. Oprostite sedaj  izrazu. Jebat ga... Mogoče si jutri ne bomo mogli zgraditi vile s 4 wc-ji, ki jih še ob tako frekventnih obiskih stranišča, itak ne potrebujemo. Namesto 3-eh avtov bomo imeli enega. Narava nam bo hvaležna. Pa še sosed bo lažje spal. Ne bodo Kanarski, si bomo pa končno pogledali tisti hrib, ki je tam že od nekdaj. Pa še zanj  ni bilo časa in motivacije. Pa bomo tam najverjetneje odkrili, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Morda bomo manj delali in se več pogovarjali. Poskusili prihraniti pri elektriki in otroke nagnali ven. V gozd. Park. Se več pogovarjali. Pričeli kupovati tisto kar res potrebujemo. Postali odločni. Večkrat rekli ne. Namesto Europarka večkrat obiskali prijatelje in sorodnike. Hmmm.... Morda pa se tale Teta Recesija izkaže za nekaj dobrega. In nam bo prevetrila naše delovne navade. Pod vprašaj postavila deloholičnost. Na novo definirala prevzemanje odgovornosti. Morda nas bo naučila, da moramo biti najboljši v tem kar delamo, ne glede na to kaj delamo. Da je pomembno, da delamo z vzorom, z jasnim ciljem za jutri. In predvsem, da ne čakamo z življenjem in živetjem slednjega do konca krize. Sem vam že rekla, da bo vse dobro? Ali kot je rekel Frankl: »Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec.«

Foto: Oleksandr Gnat Hnatenko

Status: V resnem razmerju

Ste že kdaj poskušali komu pojasniti, da ste srečni? Ne trenutno zadovoljni ali tako hipno, ekstatično, navdušeno veseli. Zares srečni. Tiste vrste srečni, ko v sebi čutite toplo rumeno sonce, ki greje vsak košček. Še tista razbolela, stara rebra. Občutek, ki se sam oplaja in zraste v vas. Ne kot slučaj, ampak bolj kot nagrada za delo na samem sebi. Torej srečno Srečni. Zmeraj, ko komu rečem, da mi gre dobro, dobim precej podoben odziv. Najprej me osebek pogleda in analitično skuša oceniti moje stanje. Iz besed in tona glasu razbira kakršnekoli zametke cinizma. Neuspešno. Nato se mu obrv narahlo privzdigne. Najprej ena, nato druga in na obrazu se zariše rahlo začudenje, ki mu sledi vprašanje: Kako to misliš srečna? Tako zares? V ravnovesju? Zadovoljna? Si prepričana, mi pravijo? Ja, odgovarjam jaz. Dobro mi gre. Po dolgem času se počutim polna. Res živa. Umirjena in z eno besedo JAZ. Moj odgovor jih sicer trenutno utiša, pa vendar slutim, da kot oblak prihaja še nekaj.

Običajno nato dobim ploho izjav v smislu, da res ni dobro biti preveč srečen. Češ, da ljudje rabimo določeno mero ne ravnovesja in takega in drugačnega nihanja. Ne gre jim v račun, da za moje počutje ni kriv kak princ na belem konju. Ali pa kar konjenica njegovih bratrancev. Ljudje s(m)o prav zanimivo psihološko in sociološko obarvani tiči. Ko se nekomu dogaja nekaj slabega, znamo pokazati veliko mero razumevanja in sočustvovanja. Z  dotično osebo znamo prebiti dolge urice v posmrkovanju in iskanju smisla in bistva. Povsem v trdi temi pa se znajdemo, ko nam nekdo reče, da je srečen. 

Ker je moj blog v zadnjem času postal (precej) osebno obarvan nima smisla karkoli olepševati. Povedala bom tako kot gre. V zadnjih dneh na mojih » kavarniških« terapijah poslušam bolj kot ne ene in iste zgodbe, ki variirajo zgolj  v malih podobnostih. Spreminja se spol glavnih junakov, njihov kraj bivanja in tu in tam intenzivnost dogajanja. Zgodba je zmeraj ista. Ona in on. V iskanju sreče. Drug na drugega stavita vse karte. (Ne)zavedajoč se, da imata oba bolj slabo partijo v rokah. Z poker izrazom na obrazu, da se bo že izšlo. Ker se mora. Seveda izgubita oba. Sebe, mir in še tisti mali delček sebe, ki sta ga priigrala v zadnji igri. Ker ne znata drugače igrata dalje. Z drugimi nasprotniki. Iste karte. Pa ne gre. Zdaj bi bila kronska lažnivka, če bi rekla da nisem tudi sama tako igrala. Ker nisem znala drugače. Iskala srečo nekje izven sebe. V njemu. Položila nanj vse. In potem bežala, ko se ni izšlo. 1, 2, 3, x-krat... Ker je nekaj manjkalo. Tisto nekaj. S prstom sem znala pokazati na vse. Samo nase ne. Kako, če pa sem se tako trudila. Naredila vse. V presežkih. Zanj, naju in njegovo družino. Prijatelje. Znance in neznance. Za vse. Samo ZASE ne. In potem je počilo. Precej olepšano lahko rečem, da sem si razbila nos na steni z napisom: Kaj pa ti? Vprašala sem se: Hmm... Če sebe ne poznam, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala? Buuuum!!!  Tresk je presneto zadonel.

Najprej sem si morala zlizati rane. Oviti nos in pošteno vdihniti. Ko sem se za silo pokrpala pa sem začela popravljati miselno podstrešje. Saj ne, da nisem »razmišljala« in delala na sebi že prej, ampak sem nekako veliko stvari pozabila. Malo sem spala. Nekatere stvari pa preprosto kot, da nisem želela sprocesirati. Preveč globoko so se zarinile pod ves tisti prah, ki sem ga nalagala čez vsa leta. Morala sem samo nehati pritiskati nase in pustiti, da stvari odmevajo v meni. Si prisluhniti. Za kar je bilo potrebno utišati vse tiste glasove, ki so govorili »morala bi, kaj pa zdaj in predvsem tistega, ki je glasno kričal zakaj in kaj pa če.« Potem, ko sem preživela realno soočenje s tem, da so vsi moji odnosi bili predvsem veliko zrcalo MENE same, mi je marsikaj postalo bolj jasno. Počasi sem se začela zlagati nazaj. Kot veliko sestavljanko. Iskala manjkajoče koščke. Tokrat v svoji škatli »puzzlov«. Stik sama s seboj. Niti slučajno še nisem gotova. Tako fino se mi je zdelo, ko mi je zadnjič očim rekel, da sem zrela za psihoterapevta. Saj sem. Zdaj bi lahko vsaj imela konstruktivne debate. Sem se pa pri svoji ½ Abrahama naučila razmišljati o svojih dejanjih in jih analizirati. Razumeti, zakaj sem sprejela take in ne drugačne odločitve. Razvila sem kritičnost do sebe in ne iščem krivcev in nepotrebnih potrditev v okolju. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi  samopodoba. Večkrat si rečem, da se imam rada. In, da sem zadovoljna sama sabo. 

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Ljubiti samega sebe pomeni začeti romanco za vse življenje.« Kako prav je imel. Nee ne ne... Ni se mi skisalo. Niti ne mislim, da se bom postarala sama s svojo mačko. Hmmm...Jaz sem v resnem razmerju sama s seboj. In sem zadovoljna. To, da pa sem zadovoljna pa ne pomeni, da si ne želim rasti. Nasprotno, verjamem da bom s trdnim delom na SEBI izboljšala svoje pomankljivosti in pokukala še v tiste ne pometene kotičke. Hvaležna sem, da sem si sposobna na tej poti odpuščati spodrsljaje in napake. Sprejeti sebe, svoje iskrene želje, svoje iskrene strahove, svoje šibkosti, svoje moči. In na tem potovanju sama k sebi imam vrhunsko družbo- SEBE. Vse ostalo... Hmm... Ostaja opcijsko :) 

Rumena rutica

Par dni si že grem rahlo na živce. No mogoče na živce ni ravno prava beseda. Čudim se sama sebi in predvsem temu, da razmišljam kot ena rahlo zasanjanja upokojenka. V Mladinski knjigi sem se par dni nazaj zalotila, da sem ljubeče listala delovne zvezke in mi je bilo toplo pri srcu ob vseh kupih knjig, zvezkov, pisal in pisanih torbic. Ponosno sem v ponedeljek gledala po ulici, ko so se mimo sprehajali mali in malo večji šolarji. Pustimo ob strani, da menim da je bizarno vso popisovanje po obrazu s alkoholnimi flumastri. In mi res ni jasno na kaj razmišljajo punce (in njihovi starši), da se v šolo odpravijo bolj pomankljivo oblečene kot zvečer ven. No, mogoče sem pa res stara ali pa vsaj stara v razmišljanju,... Kakorkoli, ne spomnim se, da bi v »mojih« časih take hodile naokrog.

Višek svojega nostalgičnega razmišljanja in obenem manjšo ekstencialno krizo, sem doživela v nedeljo, ko sem se jasno in glasno zavedla dejstva, da gre moj mali bratec v srednjo šolo. Pokavec, ki sem ga še jaz previjala. Vozila v vozičku. Gledala, kako si je improvizirano naredil lestev iz 3 avtomobilčkov in kanglice za pesek, da je lahko »rabutal« višnje. Zdaj pa je že tako velik in ohh in sploh odrasel. Srednješolec. Kot pav ponosno, sem ga včeraj peljala na kavo v Mariboru. Verjetno sem res delovala rahlo prismuknjena, ko sem še sladoledarju razlagala, kako ne morem verjeti, da čas tako teče in da je Jan že srednješolec. Mali pa nič. Flegmatično je odgovarjal na moja vprašanja, kako je v domu, kaj jedo, kaki so sošolci in ipd,.. S kul  obrazom in izrazom: »Halo, pa nisem več tisti otrok, ki je skrival bonbone in neskončno zalogo sladkega pod posteljo«, me je gledal in se pogovarjal, kot pravcati mladostnik.

Tako se spomnim, ko sem bila na njegovem mestu. Tistega toplega občutka in vrtinca v trebuha. Rahlega straha in radovednosti, ki je bila večja od vsega. Silne energije in prepričanja, da so se stvari šele zares pričele. Srednja šola. Nov začetek. Prva lastna izbira poti. Prvič res sama nekje. Na strehi sveta. Ja...Šola. Zadnjič sem našla tako lepo misel Lona Watersa: » Šola je zgradba s štirimi stenami in prihodnostjo vmes«. Prvič v šolo. Hmmm..Se še spomnite tega?! Jaz se spomnim svojega hrepenenja in pričakovanja kako bo, ko bom dejansko šla v šolo. Z velikimi očmi sem čakala na ta trenutek. Moja starejša sestra je že bila šolarka in smo jo na  njen prvi šolski dan pospremili v novo šolo. In takrat so vsem prvošolcem podarili rdeč nagelj. Tudi jaz sem ga dobila. Jaz, mala malinovka. Vrtevčski otrok. Takrat sem se sama sebi zdela tako pomembna. Velika. Ponosna, da so mislili, da bi že lahko šla v šolo. Vso malo šolo sem čakala, da grem v pravo šolo in se naučim brati. Pisati. Postanem šolarka. Še danes trdim, da je največje darilo, ki sem ga kdaj koli dobila to, da sem se naučila brati. In se na koncu zaljubila v knjige. Nasmeh imam do obeh ušes in vse nekje do srčike svojega bistva, ko se spomnim rumene rutice in vzravnane hoje proti šoli. S torbo, ki je bila 2x večja od mene. In bistveno pretežka. Urejanja zvezkov. Risanje robov v zvezke (veliki 2.5 cm, mali 1.5 cm). Moji so pa imeli še obvezno porisano prvo stran. 101 sem preložila vse stvari, ki sem jih dobila pred novim šolskim letom. Še zdaj se spomnim kako dišijo. Po radovednosti in vedoželjnosti.

In že ko mislim, da se mi je povsem skisalo, se spomnim pesmice, ki smo si jo brundali: Prvi razred bere bere, drugi razred mačke žere, tretji razred gospodar, četrti razred pa mesar! Peti, šesti, sedmi, osmi pa so vsi po vrsti osli! :)) Ja čas teče. Moji nečakinji sta že v drugem in petem razredu. Povsem preveliki za cartljanje. Jan je srednješolec. Jaz... Mene pa še tudi čaka nekaj učenja. Oktober bo hitro tukaj. Torba že čaka tiho v kotu. Zdaj moram še samo preživeti rojstni dan, moje vsakoletno bivanjsko moraliziranje in dramatiziranje okrog njega...Pa bo. Ne bom si nadela rumene rutice. Samo nasmeh in metulje v trebuhu bom vzela s seboj.

»Sam na fuzbal me pust«

Včeraj me je vsak drugi znanec pozdravil z enim izmed dveh vprašanj: Zakaj nisi oblečena v vijolično? In ali greš na tekmo? Iti ali ne iti na tekmo, je v Mariboru skoraj tako pomembno, kot zglednemu kristjanu obisk cerkve ob tavelikih praznikih. In verjemite mi, da tukaj ni moje dramatičnosti na pohodu. Gre preprosto za to ali si ali nisi vijoličast. In če znaš glasno vpit: Samo en je klub, samo ena čast, ... Naj takoj na začetku priznam grehe. Nisem bila na tekmi.

Bill Shankly, škotski nogometaš in manager, je l. 1981 dejal: “Nekateri ljudje mislijo, da je nogomet stvar življenja in smrti. Zagotavljam vam, da je mnogo več kot to.” Mislim, da je nekaj podobnega včeraj doživljal mlad uradnik na občini. Urejala sem dokumente in prvič ( no mogoče drugič) v tako resnem vzdušju padla v pristen in nekontroliran smeh. Polna pisarna. 5 žensk in ta revež. Medtem, ko sem čakala  da mi overi neko papirologijo, so ga sodelavke poskušale, (ampak res poskušale) vprašati kako se urejajo neki specifični dokumenti. Bil je popolnoma nezbran. In ko ga že v tretje sodelavka ni mogla priklicati, se on obrne k njim in povsem resno reče: »Pa kaj vam ni jasno? Ni že dovolj to, da se moram pripraviti na tekmo. Ki je mimogrede, TEKMA, pisano z veliko. Kaj res ne vidite, da danes ne morem odgovarjati na take stvari. Pustite me«. Vse je izrekel skrajno resno in odločno. Jaz se seveda nisem mogla zadržati in sem bruhnila v krohot.  Človek bi pomislil, da je najmanj pomožni sodnik, ki trpi za skrajno nervozo in hudim pritiskm pred tekmo. P.s. Ura je bila šele pol deset zjutraj in do tekme je bilo še dobrih 11 ur. Namesto nasvidenje me je pospremil s kratko strategijo, ki jo naj bi po njegovem ubrali »naši« in z besedami: Danes gremo na zmago. Dajmo!

Da se z nogometom ne gre šaliti me je naučil bivši fant. En tak mini kviz sva imela že na prvem zmenku. Nekateri pač klepatajo o vremenu in hobijih. Pa filmih. Midva pa o nogometu. Nikoli ne bom pozabila tega. Sedela sva. Pila čaj. In on potegne iz zadnjega žepa denarnico v kateri je imel ( nooo sem prepričana, da še ima sedaj) malo slikico z grbom Reala. Pomolil mi jo je pod nos in vprašal, če vem kaj je to?  Oziroma je bolj preverjal, da bog ne daj, ne navijam za Barcelono. Mislim, da bi mi bil v tistem trenutku in tudi kasneje, zmožen marsikaj spregledati. Navijanje za drugo ekipo mi prav gotovo ne bi. Da ne bo pomote. Ta njegov entuziazem mi je bil prav všeč. Prav hecna sva bila, ko sva oba oblečena vsak v svoj dres, gledala tekme in se drla. Eden bolj kot drugi... Ja. Tudi tekme gledam. V bistvu prav rada. Še bolj frajersko se mi pa zdi igranje nogometa. Tega vedno igram proti sebi primernim nasprotnikom. Berite svojim otrokom na animacijah. Itak me vedno povsem poškodujejo, kljub temu da se zmeraj dogovorimo, da ne bodo namenoma faulirali. Počutim se najmanj kot Casillas, ko branim in ubranim vsako tretjo podajo na gol :).

Eno veliko igrišče. Enajst fejst fantov na eni strani in enajst na drugi. Ne bomo se zdaj spuščali v delitev na vratarja, igralce, igralce sredine in napadalce,... Torej...Ena igra. Nogomet. Vsak, ki je včeraj vsaj vdihnil vsaj o,5 štajerskega zraka je lahko začutil, da je v zraku bilo tisto nekaj. Več kot zgolj igra.Trenutek, ko mesto diha za nogomet. Nogomet kot najpomembnejša (postranska) stvar na svetu namreč ni le šport kot tak, je hkrati proces obreda, ki združuje množice različnih narodnosti, religij, prepričanj itd. Po domače takrat vsi stopimo skupaj. In jočemo, kričimo, jezimo in navsezadnje veselimo. Štajerska prestolnica je že od zgodnje ure bila polna teh in onih navijačev. Čutiti je bilo vse. Pričakovanje, vzhičenje, pozitivne in negativne emocije.

Kljub nasprotujočim se  mnenjem o nogometu pa ni mogoče prezreti njegove masovne priljubljenosti, njegove globalne prisotnosti in njegovega vpliva, ki pronica v številne pore družbenega življenja. Jah...Ljudje se tudi ločujejo zaradi njega, iskre se krešejo in v »fuzbalu« je denar,zaradi česar je prav, da se o nogometu razmišlja ne le v športnem kontekstu, temveč širše. Kot o igri, ki s dogajanjem pred in potem, skriva v sebi zrcalo pomembnih družbenih vrednot. In danes je sreda. Včerajšnja tekma je za nami. Vse kar je ostalo po tekmi, so prazne plastenke, ki so jih zjutraj pospravili smetarji. Ostal je grenak priokus izgubljene tekme in malo čudnega sojenja. Danes se v mestu govori o koncertu RHCP. In cel Maribor hiti v Zagreb...

Foto: via Pinterest