Včeraj sem se spomnila, kako se je v enem letu vse obrnilo. 12
mesecev nazaj sem jezno srkala martini in se spraševala, zakaj moja družina
sklicuje krizne sestanke v smislu » kdaj se bo naša Anjuška zresnila«. Bila sem
penasta nad določenimi komentarji. No besna, mogoče ni prava beseda. Bila sem
žalostna, da so določeni ljudje tako vpeti v neke okvirje in navidezno željo po
lepi embalaži, veliko bolj kot, po pristni vsebini. Vem, da vse iz nekega
vzgiba po moji sreči, a vse preveč ozkogledo in enostransko. In že takrat sem
rekla, da sem prepričana, da bo vse dobro in da preprosto mora biti tako...Saj
res ne bi rada zvenela pokroviteljsko ali kako drugače naduta...ampak, kaj sem
vam rekla?! Seveda se je dobro izteklo.
Poznate tisto: Da mora včasih pod mostom preteči veliko
vode... Ja, včasih je preprosto treba
počakati. Saj vem, veliko lažje reči, kot storiti. In če sem se kaj naučila v
zadnjih turbolentnih letih je, da stvari nikoli ne ostanejo nedorečene in
nedokončane. Slej kot prej se kamenčki zakotalijo proti dolini. Včasih hitreje,
spet drugič počasneje. Nekje na pol klanca ne ostanejo nikoli. In najbolj
fascinanto je, da ko se stvari pričnejo premikati, se bliskovito hitro obrnejo.
Vesolje res deluje hitro, včasih celo tako hitro, da preprosto ne morem
verjeti, da je to mogoče, toda vse, čisto vse pride v naše življenje takrat, ko
smo notranje usklajeni, dovolj čustveno, umsko in duhovno zreli in pripravljeni
na to, kar smo prosili. Neverjetno hvaležna sem za te trenutke, ko se stvari
spravijo v tirnice. Ko bremena padejo iz ramen in se stvari iz zaprašenih kotov
pobrišejo in dobijo svoj star sijaj. Kadar se povejo besede in te odmevajo s pravo
jakostjo, najdejo njih mesto. In so slišane.
Zadnje čase jasno opažam pri sebi, da ne poskušam več vsega
razumeti in na silo razvozlati. Ja...Včasih, znam biti tudi taka, da bi rada
vse razrešila v danem trenutku. Eksplozivno in impulzivno. Zdaj takoj. In nato
bi to še rada razumsko in čustveno umestila in razumela. Pospravila v pravi
predal. Zdaj. Pika. Ampak, vedno bolj pa postajam pozorna na to, da znam
določene stvari odložiti, vdihniti, pustiti, da jih ponotranjim, vpijem. In da
stvari odzvanjajo v meni. Ne trudim se več vsega vedeti. In iskati pomena vsake
stvari. Ker se klobčiči zmeraj odvijejo. In če jih samo vozlam, običajno sebi
delam medvedjo uslugo.
Tako... Jasno se zavedam, da v preteklost ne morem več.
Hmh... razen v mislih. Če hočem, lahko ponovim prav vse pretekle stvari. Znova
in znova. Toda ponavljanje preteklih dni in stvari, ki jih ne morem spremeniti,
kratijo mojemu današnjemu dnevu, dragocen trenutek. Trenutek, ki ga ni mogoče
nadomestiti. Zaupam vase in v to, da sem tudi takrat, ko je izgledalo, da sem
napak ravnala, naredila vse pravilno, ker sem se ravnala po sebi, po svojem
notranjem vzgibu. Ker sem si zaupala. In ne glede nato, kako je včasih bilo
videti, je življenje samo in moja pot, potrditev, da je prav vsaka odločitev,
bila na svoj način pravilna. Tako dovolim preteklosti, da odide, in posvetim
vso svojo pozornost temu dnevu. Zdaj. To
je moj posebni trenutek. Danes to vem. Pravi trik je, da se v življenju ob
pravem času znajdeš na pravi poti, pa čeprav to pomeni, da moraš včasih po
bližnjici, ki se izkaže za daljšo pot, ali prečkati deroče reke, da prideš
pravočasno na tisto križišče s tistim napisom » samo najprej«. Včasih moramo
biti tam, da se poslovimo, spet drugič, da se spoznamo in se odpremo za nove stvari. Plavati s tokom. Vdih in izdih.
In dovoliti reki, da teče svojo pot. Brez nepotrebnih jezov.
In zaupanje, da bo na koncu vse dobro, me navdaja z
neverjetnim mirom. Zadnje čase tako močno čutim, da se bodo stvari spremenile. Zavrtele.
Težko je v celoti opisati ta občutek (in na tem mestu res ne bi rada zvenela,
kot neka stara šlogarca, ki prerokuje iz kavne usedline). Neeee. Ne bo konec
sveta. Nekaj pa je v zraku. Preprosto me spremlja slutnja, da bo nekaj drugače.
In bo... Ker vem. Ker verjamem. Ker tako pač čutim...Ja...Intuicija. Moje
subtilno zavedanje je vklopljeno. Oči in srce odprta. Hjaaa..In biti usklajen s
seboj, pomeni biti usklajen z vesoljem. In seveda tudi obratno.. Jaz sem v
nizkem štartu. In če sem sedaj na valovni dolžini vesoljskega radia, potem
moram gotovo imeti jakost, na maksimum.
Ni komentarjev:
Objavite komentar