Kje pa ti izstopiš?

Da sem res malo čudna, sem se zavedla oni dan, ko sem na letališču čakala Barbaro. Ah, ti, ti lažnivka mala. Se popravljam, to vem že dlje časa. V ponedeljek sem se zgolj ponovno zavedla le tega. Všeč so mi namreč letališča. Pa ne zgolj letališča, nasploh vsi terminali, kjer ljudje prihajajo in odhajajo. Točke, kjer se stvari v enem samem trenutku, tako zavrtijo, da  izbrišejo in na novo narišejo, izraze ljudi.

Dolgo sem se na faks vozila z vlakom. In kadarkoli me je kdo vprašal, zakaj vztrajam pri tem ( razen finančnega vidika), sem mu odgovorila, da zaradi izkušnje same. Pomirjala me je, spreminjajoča se struktura železniške postaje. Vem, še zmeraj ni logično, kajne? Všeč mi je, da postaje, omogočajo miselni pobeg. Pomislite. Kdaj ste se nazadnje usedli nekam in razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi na slepo stopili kar na en vlak, in se odpeljali? Ali pa če bi izstopili eno postajo prehitro? Eno prepozno? Bi si upali? Všeč mi je zvok mravljišča, melodija, ki nastaja, ko ljudje prihajajo in odhajajo. Mešanje obrazov, izkušenj in želja. Prihodi in odhodi. In to, da ljudje kamorkoli gredo, nekam pridejo.

In potem je tukaj čakanje. Ste že kdaj čakali koga na letališču? Mislim, da je to pravšnji naslov, za potrditev relativnosti časa. Nekoč sem na letališču čakala fanta, ki se je vračal iz Švedske. Polna vtisov, pričakovanj in predvsem želje, da bi bil že tu. Na tabli se je izpisalo,da so že pristali. Ura pa je obstala. Gotovo je obstala. Minute so naenkrat postale nenavadno dolge. Pogledovala sem levo in desno. Stopicala na mestu. Ura pa nikamor. Ne bom pozabila simpatičnosti njegovega očeta, ki me je pogledal in rekel: Anjuška, zgoraj še ni noben ostal, gotovo bo prišel. Ahh sladko pričakovanje in hrepenenje.

Ko sem čakala na Barbi sem opazovala ljudi. Toliko obrazov. Vsak s svojo zgodbo. Velike potovalke in pisane torbe. Včasih se poigravam z mislijo, kam gredo? Od kod so prišli? Tako zanimivo mi je opazovati spreminjanje njihovih izrazov. Kot sence padajo na njihov obraz zgodbe, ki govorijo o prepotovani poti. Veselje, pričakovanje, žalost, poslavljanja,...Ja. Moj naljubši del » te terminal« zgodbe, so prav gotovo izhodi. Točke, kjer se ljudje ponovno najdejo. Kaj je lepšega, kot pristen objem? Pogled poln solz, ko se po dolgem času vidimo z nam drago osebo. Otroci, ki navdušeno kličejo starše. Možje, ki čakajo z rožami in sramežljivo s pogledom iščejo njo. Poljub. Nasmeh.

Opremljena z napisom Barbara, (jaaaaa vedno sem si želela kot v filmih, pričakati nekoga) sem stala na letališču in čakala. Pomešala sem se med množico in preprosto pustila, da me preplavi miks vseh občutkov in lepota obrazov. Potovanje, ki sploh ni bilo moje, sem pričela na koncu. S sladkim delom. Vračanjem domov. K sebi. Vem, da slednje, zveni še manj logično, kot moja razlaga, teorije o železniških postajah. A poskusite se danes nasmejati osebi, ki vas čaka doma. Podarite ji objem. Poljub. Nasmeh. Pozabite vso težo dneva in 101 opravilo, ki še čaka na vas. Predstavljajte si, da ste po dolgem času prišli nazaj domov. Občutite pričakovanje, pomešano z radovednostjo. Sladke mravljince. Hrepenenje. Vdihnite. Izdihnite. Prispeli ste na cilj.