Minulo soboto sem imela prav posebno animacijo. Fantka Lana.
Neverjetno lepega otroka. Navzven povsem običajnega odraščajočega najstnika.
Kulske športne superge, skejterske hlače in frajerska majica. Bleščeče oči in
naželirani lasje. Še preden si uspem vtisniti njegove poteze, se mi skorajda
opravičujoče prestavi njegova mamica. Urejena in neverjetno energična gospa, ki
mi malodane v enem rafalu, zdrdra opis njegovega stanja. Lan je avtist. Težji
primer. Živi v svojem svetu. Povsem. Z majcenim zanimanjem za okolico. Ampak
velikanskim nasmehom. Mami mu želi pričarati neko doživetje rojstnega dne.
Tisto nekaj. Mali trenutek. In zaradi tega se je pripeljala iz Ljubljane. Tamali
me kupi takoj. Posedem mamo in jo naslednjih 10 minut mirim, da bo vse dobro.
Naj vdihne in se sprosti. Lan bo dobro. V meni pa je naraščala mala panika. Kaj
bova počela? Kaj? Nič od tega kar običajno počnem z otroci, ga niti približno
ni zanimalo. Kako mu naj pričaram lep rojstni dan, ko pa ne vem ali ga sploh
dosežem? Dihaj...dihaj...Ti to zmoreš,
sem si govorila in mirila velikega otroka, ki je jokal v meni. Jokal za tem
fantkom. Sprostila sem se in ne vem,.. Mogoče malo zaupala notranjemu glasu,
materinskemu čutu, ali kakorkoli bi poimenovali to. Pustila sem Lanu, da mi sam
pokaže svoj svet. Smejala sva se in 1000 in enkrat predebatirala vse
avtomobilske znamke iz neke revije. Neverjeten je. Do potankosti pozna modele
za katere, še jaz niti slišala nisem. Skupaj sva se sprehajala, štela in na trenutke
preprosto uživala v tišini. In, ko se je na koncu stisnil k meni in ponavljal
ti prijateljica, ti prijateljica, sem bila pomirjena. Užival je. Pristno.
Z animacije sem odšla polna vtisov. Polna, nekih neizrečenih
besed in vprašanj. Ni bilo časa, niti priložnosti. Danes je bil pomemben on.
Niti ni bilo prav. Počutila sem se pa tako majhno v svojem pomankanju znanja.
Za slednje sem si zabičala, da moram nekaj ukreniti. Se pozanimati. Izobraziti.
No...In tako polna vtisov sem sedla na kosilo. Jaz sama za svojo mizo, nasproti
mene pa na terasi mama in njen sin. Oba šik športno oblečena in tako zatopljena
v svojo debato, da mislim, da me nista niti opazila. In tako sem nehote spet
vlekla na ušesa ( prisežem, da mi slednje reeees ni v navadi). Sin, simpatičen
blondinec, okoli 13 jih je imel,mali skuštranec, je svojo mamo mrcvaril in
prepričeval v nakup psp playerja. Bojda, mu je slednjega obljubila ob koncu
šolskega leta. In medtem, ko je on kot mantro, ponavljal svoje razloge za, mu je
mama samo odkimavala. Nakar ga je resno
pogledala in mu rekla: » Pa kaj ti si zadovoljen s svojimi ocenami? Jaz namreč
nisem! Trojka. Trojka! Kaka ocena je to? Kaj dela ta trojkica vmes?! Sploh veš
kako sem razočarana? Več sem pričakovala. Jaz sem bila zmeraj odličnjakinja.
Res. Res sem razočarana.« Trudila sem se, da ne bi ujela spremembe fantovega
izraza. Dan je bil že dovolj težak zame. A nisem mogla odvrniti pogleda.
Pogreznil se je vase in spremenil temo. Pozabljena je bila igrica in debata je
izgubila prvotno lahkotnost. Nenadoma je pogovor zamenjalo razlaganje o tej in
oni stvari, ki jo počne pri očetu. Sin ločenih staršev, me je prešinilo.
Načeloma nisem agresivna ( ko nimam pretiranega vzroka zato), ampak v tistem
trenutku bi stopila do te mame in jo kresnila. Res. Res bi jo lopnila po buči
in se zdrla na njo. Pa kaj je narobe s teboj?! Imaš krasnega zdravega otroka.
Lepega, športnega. Brihtnega. Takšnega, ki bo nekaj dosegel. Vozil punce na
zmenke. Zgradil hišo. Ti nekoč dal vnuke. Pa kaj je narobe s tabo?! Je kričalo v meni. In kriki so se mešali z
občutkom krivde. Kdo sem jaz, da sodim?! Nisem starš. Kaj slučajno vem, kako bi
jaz odreagirala?! Lahko to 100% trdim?! Pismo. Nisem starš...
Na svojih animacijah spoznam toliko malih obrazkov, ki so
neverjetno veliko ogledalo svojim staršem. Kopico krasnih staršev,
prezaposlenih, samoukov, specialistov vzgoje, takih, ki vzgajajo po regelcih, takih,
ki bi naredili vse za svoje malčke in take, ki jim je še malenkost nad nujnim,
povsem odveč. Biti starš je res »full time job«. In ne glede na to koliko
pametujem in modrujem. Kljub vsej svoji »praksi« in izkušnjam, nisem starš. Sem
hči. Iz velikeeee družine. Sestra. Teta. 3x botrca. In verjetno, najbolj znana
Mariborska varuška. Nisem pa mama. In moji občutki, na eni strani velikega
razumevanja in občudovanja do ene mame, se tako mešajo in grenijo ob spominu na
ta drugo. Kako je nekdo lahko tako angažiran? In drug tako apatičen? Težko mi
je, ker se počutim rahlo krivično. Berite precej. Ahhh... Tako...Najraje bi odpeljala
vse te otroke domov in jih potolažila. Objela in zavila v toplino. Skuhala bi velik
lonec domačega kakava. S cimetom povrhu.Nato bi spekla jabolčni zavitek in jim brala. In jim pustila,
da so otroci. Samo to. Otroci.
Foto: via Pinterest |
prelep dnevnik...tak ki se usede v srce
OdgovoriIzbriši