Velikokrat potožim,da smo ljudje vedno bolj apatični. Da smo
izgubili pristno zanimanje za sočloveka.
Pa sem včeraj dobila jasen kontra, da temu ni tako. Sama čakam na blagajni v
trgovini. S tisto svojo ubogo skuto v roki in z izrazom na obrazu, ki pove vse.
Pogreznjena vase in s svojo tiho zgodbo. Pripravljena,da poravnam račun in grem
naprej. Brez vsake energije in veselja. Pa
mi starejša prodajalka, (ki sem jo gotovo videla prvič), položi svojo roko na mojo in pravi: »Ne glede
na to kako sedaj zgleda hudo, vse mine. Tudi to«. Jaz pa popolnoma osupla,
uspem izdaviti samo hvala, z izrazom nekoga, ki so ga uspeli rešiti pred
giljotino ( v resnici pa se trudim zadržati solze in izgledati močno). Gospa pa
se mi samo nasmehne, kot prijazna babica, in mi s pogledom človeka, ki je videl vsa
morja sveta, za trenutek pokloni uteho.
Jaz imam velikansko srečo. Jap...vesolje me ima zelo rado, da me je obdalo s takimi prijatelji. Ljudmi,
ki me vidijo in cenijo, prav takšno kot sem. Mi dopuščajo moje padce in vzpone.
In ob vsem tem zmorejo jadrati z mojimi
malimi norimi idejami. Velikokrat pri visokih obratih in razburkanem morju. Predvsem
pa mi velikokrat pogledajo skozi prste, ko se izgubljam v 10001 opravku in jim namenjam
premalo časa in pozornosti. Včasih bi si zaslužila, da me zbrcajo v rit in
rečejo: »Anjuška nariši se tukaj in zdaj«. Pa mi ne...
Ne glede na to kako stvari padajo so tukaj prijatelji.
Družina, ki se je rodila iz skupnih trenutkov. Vezi, ki smo jih spletli iz
norčij in solza. Podpora in nasmehi v pravem trenutku. Klic, ko si na tleh.
Občutek, da je nekdo tam. Hjaaa... Moje življenje je že dolgo en pravcati
vrtiljak. Meni draga oseba, mi je nekoč
rekla, da so moja edina stalnica, spremembe. Dejstvo, ki sem ga s težavo
sprejela. Pa vendar. Dokler se stvari ne
umirijo, se morajo pošteno razpeniti. In v poplavi vseh teh trenutkov, na poti
k iskanju prostora pod soncem, lastnega pristana in rumenega poštnega
nabiralnika, kjer bo z lepimi črkami pisalo: »Tukaj je doma Anjuška«, so ob meni
prijatelji. Iščem besedo, ki bi opisale mojo hvaležnost...Pa nekako nobena, ne zveni dovolj imenitna in vse obsegajoča.
Prijateljstvo je veliko platno, ki vsak dan dobiva novo podobo.
Prijatelj je tista oseba, ki je ob tebi, ko ti je težko.
Pride od daleč , s fenomenalnim tiramisujem in toplim objemom. In te ne
pusti,da padeš globlje, kot si. Ti pusti, da jočeš in ti ob tem ni nerodno. Ti
dovoli, da se razbiješ na male koščke in te potem nežno pobere in sestavi.
Nasmeji. Čveka s teboj na dekici pod zvezdami in dela super megalomastične
načrte za prihodnost. Ne glede na to kako je težko, je prijatelj tisti, ki ti
pove stvari po resnici. Te ob tem spravi v jok (in utiša vse od Konjic do
Ljubljane), namesto, da bi se ti zlagal in
te nasmejal. S prijatelji sem lahko jaz. Anjuška. Včasih super duper Pika
Nogavička, najmočnejša punca na svetu. Spet drugič pa samo otrok, potreben toplega objema in tolažbe. Prijatelji
te prizemljijo in dajo krila, ko je to potrebno. Ob prijateljih si lahko vse...
Najbolj nora rokerica v prvi vrsti na koncertu, mega fantastična plesalka v
klubu, dama v gledališču, otrok, ko
pležeš na drevo sredi trga, zvezda večera, siva miška, najstnica ob ogledu vseh
sag o vampirjih, razjokana in melodramatična razvalina ob ogledu najbolj
pocukranih romantičnih komedij, vrhunska kuharica, športnica, sestra, ...Ob prijateljih
si lahko v vseh odtenkih. In ob tem rasteš. Prijatelji ti dajo vedeti, da bo na svetu vse
tako, kot je treba, dokler bodo oni v bližini.
Ne da se natančno določiti trenutka, kdaj se rodi
prijateljstvo. Kot se v posodi, v katero kaplja voda, se po neki kaplji vsebina
prelije čez rob. In tako se po vrsti pisanih dejanj zgodi še eno, ob katerem
srce prekipi in nekaj se za vedno spremeni. Vezi postanejo močne. In dve duši
si nežno šepetata življenjske zgodbe. Kot veter v školjki. In potem lahko padajo
težke solze in se rušijo gradovi. Lahko se vsi načrti zgrnejo v en sam črn
scenarij. Lahko...Lahko se tudi zamenjata sever in jug. Dokler so ob meni prijatelji, vem,da bo vse dobro. Tudi takrat, ko nebo ne zgleda sončno, brez oblačka. Vreme je
pač muhasto aprilsko. Kajne?! A ni stara
gospa rekla,da bo vse minilo?!...Tudi to?!
... brez besed sem ostala ***
OdgovoriIzbrišiHvala tebi Anja ***
OdgovoriIzbrišiKo se kaj zruši, glej na to, kot da nastane prostor za novo, še neodkrito, neraziskano, trdno, ki bo stalo dlje kot staro. Konec koncev imaš pravico do tvojih solz, tvojega razočaranja, tvoje slabe volje, samo ti. Mogoče pa si le pozabila si kupit še kakšno lučko ob skuti ;)
OdgovoriIzbriši