Prišla sem do konca.
Do tiste pisane črte na obzorju.
Se spomniš?! Kraja kjer se misli spremenijo v trenutke?
Tam, ko sonce ljubi morje.
Nekje med akordi in molekulami.
Kjer se rojeva vesolje.
Med letom metuljev in smehom otrok.
Tam, ko pozabiš zakaj si šel in kam bi rad.
Vse kar imam je na tleh.
Zgrizeni čevlji.
Puhasti oblaki in težke misli.
Zemljevidi brez napotkov.
Konec prihaja vedno od daleč.
Majhna pikica na obzorju.
Preden postane otok.
Mir in črtasti galebi.
Stare poti sem pobelila in narisala nove.
Še ledeno steno preplezam in sem tam.
Zebe, a je lepo.
Ogrnem se v pisan plet objemov.
Srce vzamem seboj kar v kozarcu z bonboni.
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar