Sex na vasi...

Sklep številka 539. Anjuška ne sme več gledati pocukranih filmov! Brez nadaljnega! Nekaj takega sem sicer že miljavženkrat rekla, a zmeraj znova podležem. No in zadnjič sem gledala enega, ki ga skoraj ne morem metati v ta koš. 

Naslov je: »Zaobljuba ljubezni«. Jaaa saj vem, že naslov je skrajno bonbončkast, ampak verjemite dr.Anjuški, dr.med.spec.za srčne zadeve, film obeta. Na kratko o zgodbi, ker vam v bistvu sploh ne želim pripovedovati o filmu (kako tipično jaz, okoli rit v žep). Torej...kje sem ostala. Film....Jaaaaa. Zgodba o trenutkih. Odločitvah in večnem življenjskem vprašanju, kaj pa če ?!...

Dostojevski je nekoč rekel: »Za življenje ni niti časa niti prostora; življenje je en sam trenutek ali cel niz vekov.« In če nas v resnici definirajo trenutki, male in velike odločitve, tisti vdihi, ko smo mislili, da ne zmoremo več držati glave nad gladino. Kako potem lahko rečemo,da ne vemo kam gremo?!  Moji največji trenutki oz. tisti momenti za katere lahko rečem,da so me spremenili, oblikovali, usmerili ali kako drugače stresli, so se mi zmeraj zgodili na skrajno nekovencionalnih mestih in ob smešnem, skorajda ironičnem času.  Kot majhen trič trač na ženskem stranišču, pogovor s popolnim tujcem, ki ti nevedoč, odgovori na vprašanje, ki ti je delalo sive lase in skrbi že dneve. Srečanje in preplet emocij z osebo za katero ne bi mislil,da se boš kdaj podelil. Objem otroka, modrost starega človeka in roka na rami takrat, ko so vse besede odveč.

Zadnje dneve veliko razmišljam o trenutkih in mojem večnem vprašanju, ali smo ljudje narejeni tako,da znamo ceniti lepe trenutke takrat,ko se nam dogajajo?! In zakaj za boga svetega ( o.a. oprosti Bog, za tako čudno vpletanje) si dovoljujemo,da nam spolzijo skozi prste in potem živimo v preteklosti in hrepenimo po nečem česar ni. Nooo...jaz treniram svoje emocionalne centre in se trudim živeti polno. Večino časa mi gre super. Če me nekdo pogleda in me ne pozna, se lahko upravičeno včasih vpraša s katerega planeta je padla ta štorklja ( ali še bolje, kje so jo pozabili zapreti). Včasih sem kot veverica, spet drugič otroke prepričujem,da jem dinozavrova jajca in da v moji sobi živita dva pajka po imenu Fredi in Edi. Po ulici ne znam hodit naravnost, ker opazujem vse in gledam povsod samo tam, ko hodim ne. Govorim kot mitraljez in včasih še moja sposobnost hitrega govora, ne dohaja moje miselne avtoceste. Večino časa sem kot ena Amelie, ampak glede na moje zmožnosti razpredanja, pitja kave in večnega iskanja smisla ( beri pametovanja) bi lahko rekla,da sem malo Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu. Nooo, glede na to,da je Maribor bolj veliko selo kot New Yorška prestolnica, sem torej Anjuška iz sexa na vasi. Kar tudi ni slabo. Verjetno bi bil delovni podnaslov moje serije: » Hotela je vse in še traktor :)«.

Noooo...pa da končno pridem k bistvu. Bravo jaz. Sem rabila samo 450 besed,da povem jedro zgodbe. Dragi moji. Življenje je komplicirano. Ni noben creme brulle , italijanski tiramisu ali karkoli sličnega in visoko zvenečega. Je čisto navaden, pristen domač štrudl. Ja. Štrudl. Točno tako zvit in sladkan, kot si dovolite. Ali če poenostavim. Dajte si pustit, tu in tam, pokrov svoje škatle malo odprt. Nikoli ne veš, kje te čakajo veliki trenutki. Z zaprtimi očmi je še noč bolj temna. S cimetom in 0,3 ljubezni je pa itak vse lepše.

o.a. avtorico rahlo trka pomlad :)) 

Foto: Anjuška I.

Danes ne bom kritizirala Valentinovega...res ne...

Vsi, ki me poznate veste,da imam dolg jezik. Ne …to moram povedati tako kot je. Brez ovinkov. Jaz imam neverjetno nabrit jezik. Stvari včasih bleknem, kot iz topa…. In moje misli, so velikokrat kot gumijasta skokica …Priznam.

V biroju, kjer delam,  imamo zelo prijaznega starejšega poštarja. No…in ta revež je kot pač vsak dan tudi danes prinesel pošto. Račune….no in še več računov. Cel kup  pisanih in debelih kuvert.  In seveda jaz ne bi bila jaz, če mu ne bi že na vhodu kričala- G. Poštar kaj imate zame?  Raje niti ne hodite naprej,  brez bombonov in rož.  Sledil je glasen,  vse splošni smeh. In Anjuška ne bi bila Anjuška, če mu ne bi ob vsem tem še navrgla,da naj ne pozabi ženi danes kaj prinesti. Da me ženske…kljub temu,da je to skrajno pocukrano…pač padamo na to. Moj nasmejani poštar se je zresnil v eni sami sekundi in mi povedal skrajno ganljivo in na moj šok izredno osebno zgodbo o tem,da sta se lani v tak čas z ženo, s katero sta bila poročena 25 let, ločila. Pripovedoval mi je, kako je to zanj prišlo povsem nepričakovano, ker se ne ločiš kar tako, od nekoga s katerim si preživel četrt stoletja!  Potožil je,da ji je pa zmeraj kaj malega podaril in ni nikoli prišel vsaj brez čokoladice domov.  Jaaa….sem kar obsedela v svojem dizajnerskem, pisarniškem stolu (sama pri sebi sem si mislila,…A je bilo to res potrebno?…grrr…Anjuška daj povej kaj pametnega, daj vsaj nek tolažilni nasvet) in vse kar sem lahko izustila je bilo- Je že moglo biti tako.Bravo Janez. Sedi pet :) Ahhh kako možgani odpovejo v ključnih trenutkih.  Najbolj do srca pa mi je segla njegova sklepna misel. Z izrazom človeka, ki je očitno že veliko prestal, je rekel, da od vsega  najbolj pogreša bližino. Tiste male trenutke, ko stopi domov in ga na vratih nekdo pričaka. Nekoga s komer lahko podeli svoj dan. Pogovor in bližina. Nihče ni tako osamljen, kot tisti,ki v zavetju sebe ne najde miru.  Podoben pogovor sem imela s babico. Dedi nas je zapustil dve leti nazaj. In babi se nekako cel čas trudi zapolniti svoj čas. Poje, se udeležuje 101 dejavnosti. Gre se tako velikega kmeta, kot da mora prehraniti najmanj dve strašno lačni družini. Frajerka je šla celo na tečaj klekljanja. A ne glede na to kar počne, je rekla, je hiša še zmeraj tako prekleto prazna. In edino kar bi jo na trenutke  vrglo iz nekega napol pijanega stanja osamljenosti, je eno tako malo vprašanje: » Zinka kako si danes? Kak je bil tvoj dan?«

Nedavno sem prebrala, da naj bi po francoskem pisatelju Fredericu Beigbederju ljubezen trajala (samo ) 3 leta. Najprej je eno leto strasti, potem leto nežnosti in nazadnje leto dolgčasa. Hja…ljubezen traja tri leta, modri črtasti blazerji so v modi po eno sezono, svežega kruha pa tako ne moremo jesti  več kot dva dni…Kako ironično. Tako neumorno želimo vsemu dati etiketo. Nek rok trajanja. Vse strpati v en predal in zapreti. Ker bolj kot je lično pospravljeno, manj nevarnosti je da se kaj razbije, razlije, pokvari,… Ja dragi moji….kar sem se jaz naučila v vseh mojih t.i. poskusih iskanja »tistega nečesa« je,da so odnosi kot steklo. Občutljivi in lomljivi, prosojni in na trenutke skoraj očitni. A obenem tako lepi. Besede nas dostikrat zlomijo in na delcih se hitro ranimo in porežemo. Ampak, če so čustva pristna in dovolj močna je strah povsem odveč. Za vsako razpoko obstaja »super lepilo«. In verjamem,da na koncu res vsi hrepenimo po nečem na kar me je danes striček Google spomnil s svojo izredno simpatično animacijo. Vsi si želimo, najti nekoga s komer se bomo lahko podelili v malih stvareh. Nekoga, ki nam bo na nek način podoben. Nekoga, ki nas bo videl, ne samo opazil. Tistega nekoga, ki nas bo vprašal kakšne barve je bil naš dan. Nekoga komur bomo cel svet, sonce in vesolje. Ker to je ljubezen. Delček trenutka, ki dvema spremeni  ritem srca.

No…in danes je Valentinovo. Moj sklep, ki se ga res morem držati je, da danes ne bom nič bentila čez ta skrajno skomercializiran praznik( aaa saj to se šteje,kot da mi je skoraj uspelo, kajne?!). Želim vam celo leto velikih in malih trenutkov. Veliko vrečo sladkih  objemov in tistih dobrih prvih  poljubov.  Spomnite se na vse, ki jih imate radi. Podarite jim nekaj pristnega. Objem, misel…specite piškote…in predvsem naj vas vsaj danes ne bo strah dati srca na pladenj. Ker  kdor nič ne tvega….ja pa saj veste..imejte se radi…jaz  bom danes za vas narisala sonce. Rumeno in toplo.

o.a. Avtorica je tako neskooooončno zaljubljena v življenje in črtasto, pikčaste, pisane trenutke. Povsem je nepoboljšljiva  :)

Mu pač ni do tebe. Pika.

Dragi moški. Preden začnete brati spodnje vrstice. Dvakrat vdihnite. In če se nekje vmes najdete. Vaš problem. Raje razmislite, zakaj je temu tako?! Zdaj pa le na juriš…

Ekole v vseh trgovinah me že par dni bombardirajo. Ja, počutim se skoraj rahlo terorizirano z vso Valentinovo ponudbo. Medvedki, bonboniere, seksi kičasto spodnje perilo. In 10001 priročnik kako svojega partnerja osrečiti, zapeljati, zadovoljiti… Bljak. Vse na silo. Fino. Nekdo nam reče, da bi bilo lepo da se vsaj na ta praznik malo posvetimo drug drugemu in mi seveda skočimo. Ker če mu/ji ne kupimo nekaj velikega, rdečega, dragega pa to pomeni, da smo nepozorni, je/ga nimamo dovolj radi. Ahh bedarija.

No ja…Mene bolj kot vso Valentinovo in ves pomp, ki se pojavi, ko pričnejo hormoni divjati zaradi bližajoče pomladi, skrbi fenomen, ki se pojavlja. Vsi t.i. odnosi in zveze v smislu : »Midva nisva par, se druživa. Midva sva samo prijatelja«.  Vedno bolj se mi dozdeva, da nam manjka pristnosti. Odločnosti. Želje po sožitju. Postajamo nekako polovičarski na vseh področjih. Bi imeli. Vse. Ampak brez obveznosti. A nas je zgolj strah odgovornosti in vsega kar odnos prinaša?! Je že tako,da tudi v zvezi ni vse lepo in sijoče. Pridejo dnevi, ko moraš stisnit zobe. Se nasmejati tudi, ko ti ni. In biti močan takrat, ko je tvoj partner šibek. Zato pa moraš biti ti v sebi močan. Ampak pustimo sedaj ob strani to. Zmeraj znova poslušam od prijateljic naslednje scenarije
( no.. sama nisem na pretirano boljšem)…

Izbrala sem samo nekaj biserčkov: Nenehno je pod stresom in utrujen od dela,  ali še ni prebolel prejšnje punce, ločitev staršev v otroštvu ga je  tako prizadela, da nikomur ne zaupa in se noče vezati. Gradi kariero in nima časa za nič drugega, se ne zapleta, dokler ne ugotovi, kdo je in kaj hoče doseči v življenju. In potem so tukaj še tisti, ki se tako bojijo, da bi bili prizadeti, oni, ki nočejo uničiti prijateljstva. In največji sladkorčki. Tisti, ki bolehajo za novodobnim sindromom : » zvezofobijo«.

Verjetno nekako res vse hodimo z istim tipom. Ali vsaj enim modelom. Ta pa bo tukaj vse dokler ne bomo znale reči ne. To je moški, ki je v  celoti ustvarjen iz naših  izgovorov. V hipu, ko ga bomo nehala podpirati s svojimi opravičili, bo izginil. Res obstajajo tudi moški, ki so začasno nedostopni,ker so ravno sredi napornega službenega projekta ali preživljajo osebno krizo, ampak so tako redki, da so bolj predmet urbanih legend kot resnični ljudje. Dejstvo je,da bi moški raje videl, da ga pomendra čreda gorečih slonov, kot da bi ženski povedal,da mu ni do nje. Na tem mestu se opravičujem vse moškim, ki sem jim naredila krivico. Moj namen ni bil posploševati. Da dragi moji. Res je neverjetno, česa vsega ženske ne slišimo iz vaših ust. In naj obenem poudarim,da smo ženske velikokrat iste. Težko nam je reči,da nam preprosto ni. Konce in razpade zvez ovijamo v folije in izgovore v stilu: » Ti si super fant, ampak zaslužiš si boljšo…v tem trenutku to nisem jaz. Ampak ti si res enkraten moški«. Zveni znano kajne? Drži, tudi ženske, ko moškega nočemo prizadeti ali si ne upamo naravnost povedati, da nam ni do njega, poiščemo pomoč v izgovoru, edina razlika je verjetno predvsem ta, da ženske bistveno dalj časa prenašamo vsemogoče izgovore moškega in nočemo verjeti, da pač mu pač ni do nas. In ja. Izgovor je samo ena velika  vljudna zavrnitev.

Drage moje. Preveč ste lepe in dragocene, da bi izgubljale  čas z zgubami. Ne prenašajte njihovih nesramnosti, neumnosti in slabih izgovorov. Če te ne povabi ven, če te nikoli ne pokliče, če noče hoditi s teboj, če ne spi s tabo, če spi z drugo, če te je zapustil, če se obnaša kot bedak, nasilnež ali velik čudak, če… MU PAČ NI DO TEBE. Naj vas ne spravljajo v potrtost in samoobtoževanje. Če mu ni do tebe, mu pač ni do tebe - njegov problem. Za vas to spoznanje pomeni novo upanje, novo priložnost, da srečate boljšega. Da. Mu pač ni do tebe, ne glede na to, če same sebe prepričujete, da ni tako. In verjemite, precej drugače se moški obnaša, ko mu je do koga in na takšnega je vredno počakati. Vse ostale pa čim prej dat na hladno. Pika. Ne brišem… Klicaj. Dvojni!!

Sanjačev ni mogoče ukloniti

Škripanje starih koles in zavora na zaledeneli progi.

Neskončne poti.

Iskanje zadnje postaje.

Postan sendvič in prekisle kumarice.

Pozabljene sanje.

Igral je namišljeno vižo.

Tistim malim ljudem.

Vsem, ki so prodali pet minut svojega časa.

Nehvaležnežem in barabam.

Propadlim upom.

Preigraval je tisto pesem.

Niti sam ni več točno vedel.

Kdaj so se  misli v pesem zlile?

Od kod je prišel refren?

Melodija nova in stari verzi.

Je tiho zazvenela.

Najprej bojazljivo.

Nesigurna in mirna.

Kot postarana dama v novi obleki.

S plastičnimi uhani.

Bila je boljša kot prej.

Rdeči cvet na pogorelem polju.

Tisti hladen veter.

In tišina neizrečenih stvari.

Tiho igra srce na zarjavele strune.

Foto: Courtney Shreves

Prvikrat

Prvikrat

Priznam. Navdušena sem nad Pavčkom. Krasno ubesedi čustva in jih izpovedno prelije v pesmi. Ob vsem tem, pa jim doda še malo čarovnije in otroške nagajivosti. Danes me je prevzela njegova Prvikrat…ker je toliko stvari v življenju na nek način prvič. Prvič se enkrat zaljubimo, gremo v šolo,službo, … se potolčemo, pokrpamo, izgubimo, zrastemo, pademo…prvič in vedno znova poskušamo v življenju.  To je ves čar tega popotovanja. Poskušati znova in znova. Dokler nam ne uspe. In morda je res drugič, tretjič, miljontič.. je na nek način zmeraj prvič, ker smo takrat tudi mi drugačni, novi, boljši in večji.  Želim si, da bi vsi znali ob tem ohraniti smel pogled in vero, da bo šlo. Pa če ne ravno prvič, pa gotovo drugič. In ne bo zaradi tega nič manj magično. Ahhhh….Ljudem bi želela podariti več topline v očeh in več ljubezni v srcu. Prvič in vedno znova. Začenjam z velikim nasmehom. Prav sedajle.

Prvikrat, Tone Pavček

Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.

Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.

Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je
drugo.

Kaj pa ti?!

Jaz. Preveč delam in premalo spim. Nekako tudi preveč razmišljam in se premalokrat prepustim. Kar je včasih, kar kontradiktorno moji impulzivni naravi. Zadnje dneve, bi se kar v rit brcnila, ker se zalotim, da že doooolgo, ampak res dolgo nisem počela tega kar res rada počnem. Se zleknila v fotelj in  brala. Brala. In odplavala. Pa novega Coelhota imam doma,, tako da je to skoraj pregrešno. Plan se je poboljšati. Enkrat :) Zdaj, ko sem to javno obelodanila sem že korak bližje :))

Običajno tukaj ne objavljam pesmi, a mi je ta preprosto tako simpatična, da si zasluži še posebno mesto. Izpovedna, pisana…prav anjuškasto zmedeno lepa. Vse pove. Da nikoli nismo prav zares sami. Zmeraj kdo zre v isto nebo, se sprašuje podobne stvari, išče iste stare, izpete odgovore na vprašanja, ki so tukaj odkar obstaja človek. V teži samotnih dni je včasih zelo težko verjeti v pravljice s srečnim koncem. Vse je eno večno iskanje sreče in tistega nekaj…ki pa običajno niti ni tako daleč. Je prav tam za vogalom. Čaka…Tiho…Potrpežljivo, da se nehamo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi in se prepustimo...kaj pa ti?!

Silvestrovo vol.1

Tik tak… čas beži. In kar naenkrat bo leto naokoli. In jaz seveda…klasično povsem brez velikih načrtov za Silvestrovo. Nekako celo vidim scenarij, kako se na kavču zvijem v edinem primerku trenerke, ki jo premorem ( in neee to ni nobena politična izjava) in gledam nek brezvezen in skrajno posiljen Silvestrski program. Z vročo kavo v velikanski šalčki in vonjem po štrudlu. Sprašujem se če se, da naročiti nekoga, da ti ga speče in dostavi?! Ne bi bilo idilično, da bi lahko prišla ena stara mama, s velikim rožastim  predpasnikom in mi ga spekla. Potem pa bi nama skuhala domači lipov čaj in bi si podelili eno ali dve življenjski modrosti. Aaaa sanjarjenje...

Letos imam neke ekstremne novoletne želje in načrte. In so tako pisani, da še mene nasmejijo:  ( in pazi to…Anjuška tudi BO to naredila … )

-rada bi se naučila voziti traktor ( vsaka razlaga je odveč)

-imela svoj vrt ( čisto pravi…z zelenjavo in zelišči,..)

-posadila drevo ( ali tri,..)

-pretekla čisto pravi maraton ( brez heca)

-kooončno naredila to mojo otroško knjigo ( …)

-si kupila bormašino ( ker, bi jo pač rada imela. Pika)

Zadnjič sem dobila zelo dober kompliment, od enega fejst fanta. Mi je rekel: » Anjuška saj ne vem, kako te naj opišem. Ti si malo levo in malo nekaj desno. Čisto simpatično bitje. Vmes pa tornado.« Se ne bi mogla bolj strinjat. 

Torej Silvestrovo…Seveda bom potem zbrcala svojo rit in se spravila nekam. In vem, da bo super. Si bomo naredili tako, da bo….Ekole. Najprej pa pospraviti stvari.  Stanovanje. Svoje miselno podstrešje. Stran metat vso odvečno kramo, ki se je nabrala in tako ali tako ni dobra po feng šuju in vseh novodobnih guru zapovedih…in ker tako paše spravljati stvari v red. Vmes pa bom na glas navijala glasbo. Pa cel kuuup keksov bom pojedla zraven. Tistih domačih, ki sem jih dobila. Jahhh letos nisem nič pekla. Nisem imela časa. Čas?! Jap…tudi ta je na mojem spisku z naslovom:»Spravi v red.«  

Na koncu bom pa tako ali tako  ugotovila, da mi dejansko mora  samo en težek cigel na glavo pasti. Potem bo pa vse šlo. Mogoče ga mi Dedek Mraz prinese. 

Foto: Anjuška I.

Ena Božična...

No…November…Jahh nekako ni bil moj mesec. Moja glava. Že tako, ena avtocesta hitrih misli, emocionalnih nihanj in čustvenih izbruhov, resnično vrednih Hollywoodske maline, so bili potencirani. To nekako izgleda tako kot, da se v moji bučki podijo vprašaji, ki jih kot strogi policisti zasledujejo klicaji. Nekje za vogalom pa kot v črno belem filmu čakajo in prežijo alineje. V starem dežnem plašču, s cigareto se skrivajo za časopisom…in čakajo…ni tu milosti…

Ja saj vem…spet sem delala neko notranjo inventuro. Premlevala. Razmišljala. Lagala bi, če bi zmogla takrat pisat neke vesele zgodbice. Včasih pač ne gre. Pa to ne pomeni, da takrat jočem doma in čakam na sonce. Ne…nekako tudi jaz ( večni optimist, ki se ne da zlepa) rabim take dneve. In takrat ne morem drugače kot, da to sprejmem. Ponotranjim. In grem naprej.

In potem mine dan, teden…opppa in je kar naenkrat sredina decembra. Mene pa kar ne daje neko velikansko vzdušje. Moram malo popljuvati in reči, da mi je vsako leto bolj grozno to evforično hitenje. Saj ne vem …mogoče temu botruje zavedanje, kaj je res pomembno. Morda je samo krivo dejstvo, da nas že od sredine oktobra posiljujejo z Božičnimi jingli…in se jih najem še preden sem dejansko lačna.

Letos ne bom razmišljala o zaobljubah…kaj bi če bi…začela jih bom kar izpolnjevati. Sproti. Brez pardona. Prevečkrat se vrtimo v tem krogu: »…ko bo to…takrat bom pa jaz…«. Korak po korak. Mogoče bodo to majhne stvari, pa vendar. Žiga me je enkrat vrhunsko opisal, je rekel: »Veš Anjuška, ti res nisi tip punce, ki doma sedi križem rok in čaka, ti poskrbiš, da se stvari zgodijo in premaknejo.«. Bo že držalo. Tako . To je že moj prvi korak. Večkrat uživati. Biti tukaj. Se zavedati trenutkov takrat, ko se zgodijo in ne kasneje smrkati za njimi…ko jih že več ni. Trenutno sem srečna. Res iskreno. Dobro je to reči na glas. In ne …ni me strah od kod bo priletel nek udarec. In ne…res ne razumem zakaj se ljudje tako bojimo to ubesediti in lažje delimo žalost. No…ampak o tem drugič.

Moja tiha Božična želja je, da vsak odkrije v sebi tisto malo lučko. Veliko sonce, ki se skriva v nas in ima magične razsežnosti. Da bi znali pogreti premražene srčke. Zmožni podariti nasmeh. Toplo roko. In velikoooo objemov. Vsak dan. Ne samo ob praznikih. Želim si, da bi znali biti dobri. Predvsem pa da bi našli mir in odkrili, da se najpomembnejših stvari ne rabi kupiti. Imamo jih že v sebi.

Vse dobro ♥

Foto: Anjuska I.